Zgodba o potopitvi USS Spiegel Grove
Vse se je začelo v Sharkey’s baru v Key Largu leta 1994. Kar nekaj izmed nas, ki smo takrat sodelovali že pri potapljanju USCG Gibb in USCG Duane leta 1987, se nas je že lep čas spraševalo »tista« vprašanja… Kaj če bi potopili še eno ladjo kot atrakcijo za potapljače? Kakšna ladja naj bo? Kje naj jo potopimo? Kje bi jo dobili? Kako bi projekt financirali?
Bill Harrigan, znan podvodni fotograf in šef NOAA za območje morskega naravnega parka Key Larga, se nam je pridružil na sestanku. Vsi smo že takrat vedeli, da je na James River v Virginiji privezana cela flota odsluženih vojaških ladij, ki bi bile popolne za naš projekt. Ker je Bill dobro poznal območje, je postal logični izvidnik in vodja iskanja popolnega plovila za naš projekt… V manj kot mesecu dni smo se zopet sestali v enakem baru in Bill nam je pokazal sliko ki nas je vse obnorela – na sliki je bila 512 čevljev (156 m) dolga lepotica imenovana USS Spiegel Grove. Takrat se je projekt uradno začel…
Vsi smo vedeli, da bo največji problem celega projekta financiranje. Vedeli smo, da so bili stroški čiščenja vleke in potopitve dveh že prej omenjenih kuterjev približno 350.000 USD, smo sklepal da bomo lahko to lepotico potopili za približno 300.000 USD. Na koncu koncev je bila to le ena ladja – dražje pa res ne more biti. Pa vendar smo se ušteli…
V tistem času sem delal veliko na komercialni fotografiji za Mercury Marine; ponudili so nam čudovito ceno za 21 čeveljski čoln z izvenkrmnim motorjem, s katerim bomo lahko uspešneje zbirali sredstva. Ko smo nabrali vse lokalne donacije ter iz šparovčka od prejšnjega projekta pobrali vse kar je ostalo, smo ugotovili, da imamo skupno približno 90.000 USD. Monroe County (Florida Keys) Tourist Development Council (TDC) nam je obljubil tudi obsežno pomoč, saj so v projektu videli ogromno korist, saj bo ladja potopljena na njihovem območju – zato bi bila investicija v projekt zelo pametna naložba.
Če previjemo čas naprej ter preskočimo ves čas ko smo pridobivali vsa potrebna dovoljenja ugotovimo, da je minilo 5 let, pa vendar se delo na ladji praktično še ni začelo…
Ko smo imeli vsa potrebna dovoljenja, smo lahko začeli z čistilnimi deli v suhem doku v Virginiji – vendar smo ugotovili, da je takrat denar šele začel odtekati.
Podjetja, ki so izvajala čistilna in pripravljalna dela na ladji, so z veliko hitrostjo odvažala staro železo ter ga prodajala za lastni dobiček – slabše pa so se potrudili z izvajanjem pogodbe ter čiščenjem ladje. Neverjetno, ampak v teku poletja jim je uspelo porabiti ves naš denar in opustiti projekt, ki je bil daleč od končanega. Z dnevnimi stroški suhega doka, ki so znašali 1.500 USD na dan, je v tistem trenutku izgledalo kot da bo Spiegel Grove končal kot staro železo
No, pa poglejmo kaj smo pridelali do tega trenutka…
Zbrali smo 90.000 USD. Dodatnih 268.000 USD nam je bilo obljubljenih iz strani države (TDC) – ta denar pa bo izplačan šele ko bo ladja na svojem mestu – pod vodo.
Porabljenih je bilo že 350.000 USD, ladja pa sploh še ni bila dokončno pripravljena za potopitev. Ladja se je nahajala v Virginiji, kjer je bil dnevni strošek 1.500 USD. Projekt je bil obrnjen na glavo – primanjkovalo nam je približno četrt miljona dolarjev za uspešno dokončanje – stroški pa so še naraščali. Kar pa je bilo še najhuje, vse to se je dogajalo v jeseni 2001, ko je Ameriko pretresel napad na WTC – turizem v Florida Keys je takrat padel praktično na najnižjo točko.
Takrat smo organizirali krizni sestanek vseh potapljaških centrov, bank ter turističnih združenj – vseh ki so izkazovali vsaj majhen interes do projekta. Tam smo se nameravali dogovoriti kako naprej.
Tistega večera je bilo podanih ogromno idej, najbolj interesantna pa je bila ravno moja. Moj predlog je bil, da vsak potapljač, ki izvede potop na razbitini, plača takso v višini 10 USD. Ta predlog bi morali podpreti vsi potapljaški centri, ki so se začuda strinjali. Na koncu koncev, je potrebno veliko stroškov, da se izvede takšno potopitev – zakaj pa nebi vsak potapljač prispeval nekaj v to skrinjico. Strinjale so se tudi lokalne banke, ki so podpisali financiranje do zaključka projekta.
Do januarja 2002, je strošek našega projekta, ki je bil sprva ocenjen na 300.000 USD že dosegel višino 1 milijon USD.
Od tam naprej se je pot do zaključka projekta zdela zelo enostavna – pa kljub temu ni bilo tako… Vse kar je bilo potrebno, je bilo očistiti ladjo do konca, jo prepeljati na mesto zadnjega počitka ter potopiti. Rob Bleser, novi vodja projekta lahko pove veliko zgodb o temu kaj je vse bilo treba. Od zaščite ladje, da lokalni »dvoriščni« pirati niso ukradli propelerja, do pridobitve zadnjega dovoljenja EPA za potopitev ladje…
Zaradi njegovega napora, je 8. Maja 2002 EPA izdala dovoljenje, da je ladja Spiegel Grove očiščena vseh nečistoč in primerna za potopitev. Kmalu za tem se je začela vleka iz Virginije do Key Larga
Veliko ljudi je ob potopitvi projekt tudi primerjalo z potopitvijo USS Vandenberg – predvsem zaradi hitrosti potopitve. Razlika je bila predvsem v temu, da je bilo na našem projektu izdano dovoljenje za oporabo drugačne potopitve z manj eksploziva. Zato smo morali navrtati ogromno lukenj – pri Vandenbergu je vse to naredila eksplozija, Spiegel Grove pa se je potapljal počasi.
Planirano je bilo, da se bo krma začela potapljati hitreje, vendar jo bo nato premec ujel ter da bo na koncu ladja sedla na dno lepo ravno – venda se je zgodilo nekaj popolnoma nepričakovanega. Namesto da bi se premec začel potapljati, se je ladja začela obračati na stran, krma pa čedalje hitreje potapljati…vsi smo se bali najhujšega – in ravno to se nam je dogajalo. Krma je sedla na dno na globini 40 metrov, premec pa je bil še vedno na površju – in v njem ujetega ogromno zraka.
Kmalu zatem je prišlo tudi sporočilo obalne straže. »Na voljo imate 48 ur da popravite stanje in da ladjo postavite v lego, ki ne bo moteča za izvajanje navigacije. Po tem času bomo pripeljali naše pirotehnike«.
Hitro smo kontaktirali podjetje, ki se ukvarja z dvigovanjem težkih tovorov iz dna in podprla nas je tudi obalna straža. Plan je bil, da na levi bok ladje namestimo 70 dvižnih balonov, nosilnosti 500 ton – ob tej pomoči bodo nato vlačilci ladjo lahko obrnili na bok da se bo potopila.
Do 7. Junija, po porabljenih dodatnih 350.000 USD in nešteto delovnih urah prostovoljcev iz celotne Floride, se je Spiegel Grove končno potopila na desni bok na globino 40 metrov. Key Largo je tako dobil še eno vrhunsko ladijsko razbitino.
Saga o Spiegel Grove pa še vedno ni bila popolnoam zaključena, saj je zadje darilo prinesel kar sam orkan Dennis. 11. Julija 2005 so orkanski valovi obrnili Spiegel Grove direktno na kobilico in tako popolnoa zaključili projekt, ki se je začel tistega večera v Sharkey’s baru, 11 let nazaj…
Alert Diver — Fall 2009
