Izbira ustreznega inštruktorja za nekoga, ki se ni še nikoli potapljal z jeklenko, ni lahka, pa vendar zelo pomembna naloga. Potencialni tečajnik običajno ne pozna drugih kriterijev pri izbiri tečaja kot sta cena in čas. Običajno želi opraviti tečaj najhitreje in najceneje. Seveda pri tem pozablja, da bo od znanja in veščin, ki jih bo osvojil na tečaju, odvisno njegovo življenje. Prav zato naj navedemo nekaj napotkov, ki bodo olajšali izbiro med mnogimi ponudniki potapljaških tečajev na trgu.

Prvi potop po opravljenem začetnem tečaju bi moral biti za potapljača zanimiva, pozitivna izkušnja. Seveda se pred potopom lahko pojavi manjša nervoza ali trema, sicer pa mora biti potapljač prepričan, da so njegova na novo pridobljena znanja ustrezna. Stopnja potapljačeve samozavesti je, poleg človekovega karakterja, v največji meri odvisna od kakovosti opravljenega tečaja. Prav ta samozavest lahko odloča o tem ali bo tak potapljač užival v prihodnjih potopih ali pa si nikoli več ne bo nadel jeklenk na hrbet, zato mora bodoči tečajnik narediti vse kar je v njegovi moči, da izbere tak tečaj in inštruktorja, ki mu bosta lahko omogočila varne, pogoste in udobne potope v prihodnosti.

---

INŠTRUKTORJI IN POTAPLJAŠKE ŠOLE
Na trgu se pojavljajo različni potapljaški klubi, podjetja in posamezniki ki nudijo potapljaška izobraževanja. Vsak od njih si je moral pridobiti licenco – dovoljenje za organizacijo tečajev in s tem možnost izdaje potapljaških izkaznic. Licenco so pridobili pri različnih potapljaških šolah – šolah rekreativnega potapljanja, ki jih je zadnje čase po svetu vse več. Naštejmo nekaj najbolj razširjenih: PADI, CMAS, SSI, PSS, GUE, BSAC, NAUI,… Vsaka od naštetih ima svoje standarde, ki bolj ali manj natančno predpisujejo pravila katerih se morajo držati tako inštruktorji, kot tudi tečajniki in naj bi se jih držali tudi potapljači, ki so pridobili njihovo potapljaško izkaznico. Standardi predpisujejo katero snov morajo inštruktorji tečajnikom podati, katere veščine mora tečajnik obvladati, na kakšen način se preverja znanje, maksimalno število udeležencev,… Seveda se standardi različnih šol med seboj zelo razlikujejo in dostikrat je težko reči kateri so boljši in kateri slabši. Nekateri so bolj liberalni od drugih, nekateri bolj primerni za določena okolja in določene vrste potapljanja. Da je izbor ustreznega tečaja še težji, se je potrebno odločiti za eno od naštetih potapljaških šol in še inštruktorja ki poučuje po programu določene šole. Izbira šole je pomembna, saj vsaka predpisuje minimalna znanja, ki jih mora potapljač osvojiti, da uspešno zaključi tečaj. Vsekakor pa je bolj pomembna izbira inštruktorja, saj je bolje imeti dobrega inštruktorja ki poučuje po ne najboljšem programu, kot slabega inštruktorja, ki poučuje po dobrem programu (če šola to omogoča).

---

CENA NI VSE
Vse prepogosto se bodoči tečajniki odločajo za tečaj le na podlagi cene tečaja včasih pa še na podlagi njegovega trajanja. Nekateri sprašujejo tudi kaj ta cena vključuje in pričakujejo, da cena tečaja vključuje vse od knjige, logbooka, do izposoje opreme in izdaje izkaznice. Cilj potencialnih študentov mora biti, da dobijo čimveč za svoj denar. To ne sme pomeniti le čimveč v materialnem smislu besede, ampak predvsem v smislu znanja, izkušenj in vaj.
Zelo pomemben del dobrega tečaja je kakovost in količina informacij, ki jih inštruktor posreduje tečajniku. Bodoči tečajnik naj zato poizve kaj se bo na tečaju naučil, v kako podrobno in v kakšnem časovnem obdobju. Pozanimajo naj se, kaj lahko pričakujejo po koncu tečaja in na podlagi inštruktorjevih odgovorov ocenimo ali je tečaj usmerjen bolj k čim višjemu nivoju znanja, ali le k nižji ceni tečaja.

Eden od pomembnih podatkov je prav gotovo število potopov, ki jih je inštruktor opravil. Večje ko je število potopov in bolj različni kot so, več znanja lahko vnese v tečaj.Pomembna je tudi inštruktorjeva komunikativnost. Mnogi dobri potapljači namreč niso dovolj komunikativni in zato težko kvalitetno posredujejo znanje. Inštruktor lahko razlaga potapljanje ure in ure, pa vendar tečajnik marsičesa ne more popolnoma razumeti, dokler stvari ne poizkusi v vodi. Zato je “vodni” del tečaja najbolj pomemben. Bodoči tečajniki naj se pozanimajo koliko tečaj vsebuje predavanj in koliko časa bodo v vodi. Dolžina in temeljitost tečaja močno vplivata na varnost in udobje potapljača med potopi, ki jih opravi po koncu tečaja. Med tečajem bo inštruktor v vodi demonstriral določene veščine, nato pa jih bodo tečajniki poizkušali ponoviti. Na mnogih tečajih se določena veščina poizkusi izvesti le enkrat v bazenu, nato pa še enkrat v morju in s tem se dokaže da tečajnik določeno veščino obvlada. Veščino v resnici obvladamo šele tedaj, ko jo večkrat izvedemo v neugodnejših pogojih. Med daljšimi in obsežnejšimi tečaji ima tečajnik na voljo več časa za obvladanje življenjsko pomembnih veščin. V primeru, da te veščine ne bodo dobro obvladane se lahko zgodi da tečajnikova potapljaška kariera ne bo dovolj dolga, da bi lahko pridobil ustrezne izkušnje.

Seveda se je potrebno zavedati da daljši in obširnejši tečaji stanejo več in v veščine ki so namenjene ohranjanju življenja pod vodo je vredno investirati tako čas kot tudi denar.

Nekateri tečajniki so prepričani da morajo po tečaju prejeti potapljaško izkaznico, kot potrdilo o opravljenem tečaju. Menijo da jo morajo dobiti, ker so jo plačali, resnica pa je taka, da si je kartico potrebno prislužiti. Tudi mnenje nekaterih inštruktorjev je tako, da je škodljivo za njihov posel če ne izdajo oz. odobrijo izdaje potapljaške izkaznice vsakemu tečajniku. Resnica pa je prav nasprotna. Inštruktor, ki izda tečajniku izkaznico kljub temu, da le ta ni obvladal potrebnih veščin v vodi in ni osvojil potrebnega znanja, mu dela precej slabo uslugo, saj s tem ogroža njegovo življenje in življenje njegovih bodočih sopotapljačev.

Tako se včasih zgodi da na višjih ali celo tehničnih stopnjah potapljanja srečamo tečajnike, ki ne znajo zadovoljivo izprazniti vode iz maske, ali katere od drugih osnovnih veščin. V primeru da potapljač ne osvoji ustreznega znanja in ne dobi dovolj prakse, bo v vodi ogrožen, ker ne bo obvladal veščin, da se reši iz določenih težavnih situacij. Poleg tega tečajnik plača inštruktorja zato, da ga bo le ta naučil določenih veščin in zato mora pričakovati, da bo dobil to, za kar je plačal. Seveda mora tečajnik imeti ustrezen interes in željo da se nauči, včasih pa tudi ustrezno vztrajnost če ima pri kateri od vaj več težav.

Tečajnik mora najti pravega inštruktorja, tečaj z dobro vsebino, ustrezno opremo, in vložiti kar precej napora in volje če želi obvladati vse potrebne veščine in si pridobiti potapljaško izkaznico.

Čas ki ga porabi za poizvedovanje o različnih inštruktorjih in tečajih je dobra naložba v to, da se bo po tečaju dobro počutil v vodi, predvsem pa se bo varneje potapljal.

(Vir: DIR Slovenija)