V vročih dneh osvežitev v vodi še kako prija. Vendar pa mnogim težave povzroča voda v ušesu. Ta, na prvi pogled nenevarna zadeva je namreč lahko izredno nevarna za sluhovod! Kako se znebiti vode v ušesu?

Več o tem si preberite v razširjenem članku…

Pojdite plavat, se potapljat ali stopite v kad z vodo in občutili boste, da morate mokriti. Povečano izločanje urina se imenuje tudi potopitvena diureza. To se običajno razlaga s potopitvijo v vodo, ki kri iz nog potisne v trup. Detektorji količine krvi v srcu zaznajo povečanje volumna krvi in zato, da bi to normalizirali, dajo telesu znak, da izloči nekaj tekočine.

Več o vzrokih, zakaj vas v vodi ponavadi pritisne na malo potrebo, si preberite v razširjenem članku.

Zadnjih deset let je potapljanje z obogatenimi mešanicami postalo popularno tudi med rekreativnimi in tehničnimi potapljači, saj so spoznali, da je potapljanje z dodanim helijem varnejše. Tovrstno potapljanje nudi več užitka, zmes se zaradi svoje manjše gostote lažje diha, na ta račun je posledično manj akumuliranega ogljikovega dioksida v telesu, zmes zmanjšuje narkotičnost dušika ter izdatno pripomore h kakovostnejši dekompresiji.

Več o heliju v potapljanju si preberite v razširjenem članku

Vprašanje: Po športni poškodbi z zlomom reber in pnevmotoraksom, je potapljač zastavil vprašanje, zakaj se ne bo mogel več potapljati. Kakšno je tveganje za spontani pnevmotoraks. Ali lahko povzročijo problem brazgotine na plevri?
Odgovor: Pljuča se nahajajo v prsnem košu in so obdana z plevralno mreno ali popljučnico. Plevra loči zunanjo površino pljuč od notranjosti prsnega koša in z plevro, ki prekriva notranjost prsnega koša (porebrnica), tvori špranjast prostor. Če se ta prostor poveča, se zmanjša širjenje pljuč in di¬hanje je ogroženo.

Več o pnevmotoraxu si preberite v razširjenem članku

Ko pred potopom, na obali pripravljamo svojo opremo, dihamo zrak, ki je sestavljen iz dušika, kisika in zanemarljive količine drugih inertnih plinov. Isti zrak, v stisnjeni obliki bomo dihali tudi med našim potopom, zato najprej nekaj besed o tem.

Razmerje med dušikom in kisikom je 79:21, kar pomeni, da je zrak sestavljen iz 21% kisika in 79% dušika. Daltonov zakon pravi, da je celoten tlak nekega sestavljenega plina enak vsoti delnih tlakov vseh sestavnih plinov. Iz tega lahko sklepamo, da ker smo v območju ene atmosfere pritiska, dihamo kisik pod delnim pritiskom 0.21 atmosfere.

Več o kisikovi toksičnosti si preberite v razširjenem članku…

Pri Aqualungu so si vzeli čas in izumili nekaj kar pride prav vsakemu rekreativnemu potapljaču, ki veliko potuje. Dobesedno najlažji kompenzator plovnosti je s svojim kilogramom in ¾ najlažji rekreativni kompenzator na trgu. Idealen je seveda za potovanja saj so z novo razporeditvijo pasov za jeklenko pri Aqualungu iz enačbe vzeli trdo hrbto ploščo, ki je pri temu kompenzatorju zaradi njegove oblike popolnoma nepotrebna. To pomeni, da je jopič možno zvijati v vse možne smeri kar je priročno pri pakiranju ter udobju nošenja.

Več o kompenzatorju si preberite v razširjenem članku

Potapljanje je v zadnjih 20 letih neverjetno napredovalo glede vseh panog, ki se nanašajo na ta šport. Rekordi so vsak dan večji, vsi pa nenehno iščemo kako bi pod vodo lahko ostali dlje in kako bi šli še malo globje… Eden od problemov, s katerimi se rekreativni potapljači konstantno srečujemo, če želimo iti malo globje je tako imenovana dušikova omama  ali po domače kar globinska pijanost.  To je narkotični efekt dušika, ki nastane zaradi povečanega parcialnega tlaka dušika v dihalnem mediju.

Več o globinski pijanosti si lahko preberete v razširjenem članku

Vse se je začelo v Sharkey’s baru v Key Largu leta 1994. Kar nekaj izmed nas, ki smo takrat sodelovali že pri potapljanju USCG Gibb in USCG Duane leta 1987, se nas je že lep čas spraševalo »tista« vprašanja… Kaj če bi potopili še eno ladjo kot atrakcijo za potapljače? Kakšna ladja naj bo? Kje naj jo potopimo? Kje bi jo dobili? Kako bi projekt financirali?

Več o leta 2002 največjem umetnem podvodnem grebenu, na katerem se bomo marca z agencijo Scubafly potapljali tudi mi, si preberite v celotnem članku…

Na koncu potapljaškega tedna je potapljaški par končal serijo treh globokih potopov. Prvi je bil na globino 29 metrov v trajanju 30 minut, ki mu je sledil 90 minutni površinski interval. Drugi potop je bil na globino 27 metrov za 36 minut, ki mu je sledil tri urni površinski interval. Zadnji potop sta izvedla v globino 24 metrov za 49 minut.

Tisti večer je eden od potapljačev začutil ostro bolečino v desni roki in palcu, ki je sledila bolečina v podlakti in rami. Menil je, da je to zgolj bolečine v mišicah zaradi celotedenskega potapljanja in se je odločil, da tega nobenemu ne bo omenil. Naslednje jutro so vsi simptomi izginili tako, da je bil potapljač prepričan, da to ni bilo dekompresijsko obolenje. Čez dva dni je odletel domov. Na prvem naslednjem potopu so se si simptomi vrnili, na drugem pa še poslabšali. Čez dva dni, ko so simptomi vztrajali, je poklical DAN.

Več o tem članku si preberite v razširjeni obliki

Pri rekreativnem potapljaču se občasno pojavi vprašanje letenja po potopu. Koliko časa moramo čakati po potopu preden se na poti domov vkrcamo na letalo?

Odgovor? Čas čakanja je različen in je odvisen od tipa potopa, ki smo ga opravili pred poletom. Letenje s simptomi dekompresijske bolezni je verjetno večji zdravstveni problem kot pa pojav simptomov med ali po potopu, saj je število potapljačev, ki letijo s simptomi, ki bi lahko nakazovali dekompresijsko bolezen večje, kot pa je število potapljačev pri katerih se taki simptomi pojavijo med ali po potopu. V povzetku postopkov Letenje po potopu, objavljenem leta 2004, je dr. Richard Vann, podpredsednik, DAN Amerika Raziskave izjavil: “to je izobraževalna in ne znanstvena tema”. “Potapljače je potrebno naučiti, da raje poiščejo zdravniški nasvet kot pa, da letijo, če opazijo znake in simptome, ki so združljivi z dekompresijskim obolenjem”. Torej kako dolgo čakati pred poletom? Preberite si v celotnem članku…