Prednost zgodnjega prepoznavanja

Potapljača lahko prizadene dekompresijsko obolenje (angl. DCI) – to je dekompresijska bolezen (angl. DCS) in arterijska plinska embolija (angl. AGE). Znaki in simptomi so lahko komaj opazni in se jih lahko spregleda, kar se tudi velikokrat dogodi. Zanimivo je to, da potapljači ne pokličejo DAN, ker imajo simptome dekompresijskega obolenja temveč zato, ker simptomi ne izginejo.

Ocena zgodovine primera nezgode.

Na koncu potapljaškega tedna je potapljaški par končal serijo treh globokih potopov. Prvi je bil na globino 29 metrov v trajanju 30 minut, ki mu je sledil 90 minutni površinski interval. Drugi potop je bil na globino 27 metrov za 36 minut, ki mu je sledil tri urni površinski interval. Zadnji potop sta izvedla v globino 24 metrov za 49 minut.

Tisti večer je eden od potapljačev začutil ostro bolečino v desni roki in palcu, ki je sledila bolečina v podlakti in rami. Menil je, da je to zgolj bolečine v mišicah zaradi celotedenskega potapljanja in se je odločil, da tega nobenemu ne bo omenil. Naslednje jutro so vsi simptomi izginili tako, da je bil potapljač prepričan, da to ni bilo dekompresijsko obolenje. Čez dva dni je odletel domov. Na prvem naslednjem potopu so se si simptomi vrnili, na drugem pa še poslabšali. Čez dva dni, ko so simptomi vztrajali, je poklical DAN.

Napačna presoja ali zanikanje

To je primer, kako lahko potapljači želijo izbrisati možnost, da trpijo za posledicami poškodbe zaradi potapljanja. Lahko se zavajajo z izgovori, s katerimi želijo negirati tisto, na kar se sumi: »bolečine v mišicah so posledica dvigovanja jeklenk« »mogoče bo izginilo« »nepotrebna skrb«

Zaradi določenih tem o dekompresijskem obolenju lahko potapljač odlaša, da bi to povedal drugim. Mogoče se mu zdi, da so njegovi simptomi preblagi, da bi tvegal in si s tem uničil potapljaški izlet ali počitnice. Težave v zvezi s takim dogodkom kot so stroški evakuacije in zdravljenja, strah pred nezmožnostjo potapljanja, lahko pretehtajo pri odločitvi, da bi si poiskal zdravniško pomoč.

Med potapljači, ki so bili vključeni v Poročilo iz leta 2004 o dekompresijskih obolenjih, potapljaških smrtnih nezgodah in projektno potapljaških raziskav, so potapljači v 14 odstotkih primerov poročali, da so imeli začetne simptome dekompresijskega obolenja pred zadnjim potopom.

Poročilo navaja: »To kaže na to, da se potapljači kljub simptomom dekompresijskega obolenja zavestno vrnejo v vodo ali pa, da jih ne prepoznajo pred povratkom v vodo.«

Zanikanje je najbolj običajen vzrok, da se ne išče zdravniška pomoč. Tako zanikanje lahko povzroči težave pri popolni ozdravitvi. Pomembno je, da potapljači takoj pristopijo k zdravljenju, če oni ali pa vodja potopa sumi na dekompresijsko poškodbo. Postopek se prične z dihanjem čistega kisika in nevrološkim pregledom na licu mesta. Poiščite lokalnega DAN inštruktorja pri katerem lahko naredite tečaj o teh postopkih prve pomoči.

Približno dve tretjini vseh primerov dekompresijskega obolenja vključuje centralni živčni sistem. Blage simptome lahko zavrnemo kot nepomembne in nepovezane s potapljanjem. Izvedba nevrološkega pregleda potapljača na samem mestu bo dala realne podatke na osnovi katerih se lahko odločimo o nujnosti potapljačevih težav. V primeru zanikanja znakov od strani potapljača pa ga tak pregled lahko prepriča, da obstaja težava in, da je nujna prva pomoč kot je dihanje čistega kisika.

Ožigosanje z »Bendsom« ustvari občutek, da je potapljač naredil nekaj narobe. Dejansko je lahko potapljač naredil vse pravilno, pa je kljub temu prišlo do dekompresijskega obolenja. Potapljači se ne smejo počutiti krive, če na koncu doživijo potapljaško nezgodo. Star rek pravi: »priznanje možne težave je prva stopnja k ozdravitvi«. Ne bojte se biti previdni; ne odlašajte z iskanjem pomoči.

Razlikovanje diagnoz

Dekompresijsko obolenje

Dekompresijsko obolenje (DO) je termin, ki vključuje tako dekompresijsko bolezen (DB) kot tudi arterijsko plinsko embolijo (APE) in se običajno uporablja za opis kakršnega koli obolenja, povzročenega s spremembo pritiska okolice. Ta izraz se uporablja zato, ker so lahko simptomi tako DB kot APE podobni.

Dekompresijska bolezen (DB)

DB je obolenje, do katerega pride, ko je količina v telesu raztopljenega plina večja, kot pa to dopušča hidrostatski pritisk okolice in zato pride do tvorbe mehurčkov. Simptomi lahko vključujejo srbenje, kožni izpuščaj, bolečine v sklepih, bolečino v mišicah ali čutne spremembe, kot so otrplost ali mravljinci.

Resnejši simptomi vključujejo mišično slabost, paralizo ali motnje višjih funkcij centralnega

živčnega sistema, vključno s spremembo spomina in osebnosti. DB je lahko smrtna, čeprav je to dandanes zelo redko.

Tip I DB (DB I, Mišično kostna DB) – to je dekompresijska bolezen, katere izvor ni nevrološki in so njeni simptomi srbenje, kožni izpuščaji ter bolečine v mišicah ali sklepih.

Tip II DB (DB II, Nevrološka DB) – to je dekompresijska bolezen z simptomi, ki se nanašajo na živčni ali srčno žilni sistem.

Arterijska plinska embolija (APE)

APE nastane kadar je zrak v arterijski cirkulaciji. Pri potapljačih lahko pride do tega, kadar se prehitro dvignejo, ne da bi izdihovali zrak, kar povzroči prekomeren pritisk v pljučih in s tem barotravmo pljuč. Običajno APE prizadene možgane in zato njeni znaki in simptomi vključujejo pojav simptomov podobnih kapi v manj kot 15 minutah po dvigu na površino.

(Vir: DiversAlert, Jeff Myers, COO DAN America)