Ko pred potopom, na obali pripravljamo svojo opremo, dihamo zrak, ki je sestavljen iz dušika, kisika in zanemarljive količine drugih inertnih plinov. Isti zrak, v stisnjeni obliki bomo dihali tudi med našim potopom, zato najprej nekaj besed o tem.

Razmerje med dušikom in kisikom je 79:21, kar pomeni, da je zrak sestavljen iz 21% kisika in 79% dušika. Daltonov zakon pravi, da je celoten tlak nekega sestavljenega plina enak vsoti delnih tlakov vseh sestavnih plinov. Iz tega lahko sklepamo, da ker smo v območju ene atmosfere pritiska, dihamo kisik pod delnim pritiskom 0.21 atmosfere.

Kisikova toksičnost je problem, s katerim se rekreacijski potapljači naj sploh nebi srečevali, vendar pa je velik faktor pri globljih, dekompresijkih potopih tehničnih potapljačev. Za varen potop mora potapljač ostati znotraj določenih meja izpostavljenosti kisiku pod visokim delnim tlakom. V rekreacijskem potapljanju je ta meja navadno postavljena na  1.4 atmosfere –  torej če dihamo stisnjen zrak, dosežemo mejno globino šele pri 56 metrih. Brez  primernega usposabljanja, opreme in poznavanja protokolov, rekreacijskim potapljačem tako globoke potope odsvetujemo, saj so lahko zelo nevarni, v veliko primerih pa tudi usodni.

Tako bi lahko toksičnost kisika zmotno zanemarili, kot faktor pri rekreacijskem potapljanju. Na potopih z obogatenim zrakom (Enriched Air Nitrox) se meji 1.4 atmosfere približamo v znatno plitvejši vodi, veliko pred globinsko mejo rekreacijskega potapljanja (40m). Z mešanico EAN32, ki vsebuje 32% kisika, mejo dosežemo že pri 34 metrih globine, zato je dobro poznati simptome zastrupitve s kisikom.

Simptomi

Prvi simptomi kisikove toksičnosti so podobni tistim dušikove narkoze. Potapljaču se zoža vidno polje in razvije se t.i. tunelski vid. Pride lahko do zvonenja v ušesih, občutka slabosti in zmedenosti. Potapljač lahko prehaja iz občutka varnosti v panično stanje in nazaj, postane lahko razdražljiv. Bolj resni simptomi, ki se jih lažje opazi so trzajoči gibi mišic, sploh na obrazu. V primeru, da potapljač ostane na isti globini in tako podaljšuje svojo izpostavljenost kisiku pod visokim delnim tlakom, lahko pride do napada, ki je zelo podoben epileptičnemu. V prvi fazi, ki traja nekaj sekund, se potapljaču skrčijo mišice, v drugi pa pride do nasilnih trzajev. Nevarnost tega je izguba regulatorja iz ust in posledična utopitev.

Jasnih vzrokov za takšno reakcijo še nimamo, vemo pa, da so simptomi povezani z časom izpostavljenosti. NOAA (National Oceanic & Atmospheric Administration) je izdelala tabelo omejitev, katera zagotavlja neko mero varnosti, vendar je njena uporaba omejena, saj večina tehničnih potapljačev meri svojo izpostavljenost s potapljaškimi računalniki

Dovoljen čas:* Delni pritisk kisika:

45 minut                               1.6 atmosfere
120 minut                             1.5 atmosfere
150 minut                            1.4  atmosfere
180 minut                             1.3 atmosfere
…                                             …

*Razpredelnica nam daje neke okvirne vrednosti, ampak NE jamči za varnost!

Reševanje

Reševanje potapljača, ki je doživel napad, zaradi kisikove toksičnosti, je izredno pomemben postopek, zato je obvezen del učnega načrta za vse potapljača, ki se potapljajo z hiperoksičnimi mešanicami. V tem postopku je reakcijski čas reševalca ključnega pomena, saj je, če prizadeti potapljač iz ust izgubi regulator in instinktivno vdihne, mnogokrat že prepozno. Če opazimo, da naš so-potapljač doživlja napad mu moramo najprej zagotoviti zadostno količino dihalnega plina. Če ima v ustih lasten regulator, ga pridržimo v tem položaju in pritisnemo ventil za praznjenje, kar tudi pomaga pri izpodrivanju vode, ki se mu je morda nabrala v ustih. Ventil držimo v odprtem položaju, tako da lahko diha. V primeru, da mu je regulator izpadel iz ust, mu predamo svoj primarni regulator in izvedemo zgoraj navedeni postopek. Sedaj smo mu zagotovili zadostno količino dihalnega plina. Nevarnost, ki sedaj preži nanj, je embolija, ki bi nastala pri dvigu iz globine. Do tega lahko pride, ker ima lahko zaprte dihalne poti in tako ne more izdihovati na poti proti površju. Ključnega pomena je torej tudi ohranjati nevtralno plovnost, kar pomeni da je prizadeti potapljač rahlo pozitivno ploven, reševalec pa rahlo negativno ploven, saj je tako lahko v rahlo višjem položaju in tako lažje uravnava plovnost. Naslednji korak je kontroliran dvig na površje, kjer se po potrebi začne proces oživljanja.

Večina rekreacijskih potapljačev se s tem problemom ne bo nikoli srečala, v primeru, da se potapljate z obogatenim zrakom ali pa razmišljate o tehničnem potapljanju, pa vam priporočam ogled naslednjega videa, ki prikazuje pravilne metode reševanja potapljača, ki je utrpel napad, zaradi kisikove toksičnosti.

---

Avtor: Gregor Kavčič